from Kato on Vimeo.
Prvi dan:
Da pripraviš vso opremo, za potapljanje, za delo, za v jamo, hrano in oblačila, ti vzame kar par ur, da ne pozabiš kakšne pomembne stvari doma ( kar se tiče hrane in pijače...vse kar sem odpeljal, sem tudi nazaj pripeljal nazaj :) Vožnja po avtocesti skoraj celo pot do Banja Luke. Štiri ure z tankanjem, ustavlanjem in firbacnjem po poti je do novega gasilskega doma na obrobju mesta. Tu ja Anžič že visel na vrvi v stolpu in vrtal sidrišča. Nisva šla le na dopust, namen je bil postaviti vadbeni poligon v stolpu gasilskega doma za vaje GSS BL. Kot se spodobi smo pred nadaljnim delom šli na malico. Mešano meso na žaru, pivo, vino... Potem pa k delu. Navrtala sva okoli 200m poligona. Prečnice, žičnice, prepenjanja...vse kar se za dobro vajo potrebuje. Stolp je zavidanja vreden, če bi pri nas imeli kaj podobnega, bi vsekakor dvignili nivo znanja in pa tudi kondicije. Lahko dostopno, pod streho, trenirati je mogoče v vsakem vremenu in letnem času, nikomur nisi v napoto in tako naprej.
Več o tem na spletni strani GSS BL:
http://www.gssbl.org/opremanje-poligona-za-obuku/
Drugi dan:
Čez cesto od gasilskega doma je fletna kafana, kjer smo udarili eno jutranjo kavico. Anžič, Miko in jaz smo se odpeljali do mesta Prijedor po baterije, burek in logistično pomoč. Po dolgi panoramski vožnji smo prispeli do lokacije. Dolina ki je obdana z manjšimi hribčki, skozi pelje le makadamska cesta, ki pa so jo ravno popravljali. Hiše stojijo ob robu doline, po celotni ravnini pa je zemlja za obdelovanje. Vse skupaj izgleda ko da nikjer v bližni ni jame niti za povohat kaj šele da bi se v kaj lahko potopili. 70% hiš je napol podrih, porušenih ali zapuščenih. Vojno območje balkanske vojne, nekateri starejši ljudje pa so se po vojni vrnili nazaj in sedaj životarijo, obdelovanje zemlje, ovce, koze in podobno sta glavna pridobitna dejavnost. Kapo dol vsem ki v tistih razmerah vztrajajo. No pa se peljemo po dolini naprej in nato zavijemo desno v gozd ( grmovje in drevje nizke rasti). Po nekaj sto metrih se steza konča in od tu gremo peš pogledat našo lokacijo.
Kar naekrat sredi tiste ravnine pred nami stoji polkrožna stena višine okoli 50m, na dnu tega oltarja pa bazenček motne vode. Ponor Oko, vrjetno najbolj fascinantna zadeva daleč naokoli. Dostop do vode je malo neroden, blato, spolzke skale, nič kamor bi se lahko oprl z vso šaro na sebi. Pa smo potegnili vrv da je bilo vse skupaj malo lažje. Priprava vse opreme, transport do sifona, nazaj gor do avta, oblačenje, plan potopa, in nato spet dol do vode z drobnim inventarjem (svetilke, makse, plavutke, backup od backupa...)
Vsi trije smo pljuskali v bazenu, in iskali staro vrvico in drug drugega v vidljivosti cca. 10cm. No pa smo le napeli novo linijo in se skozi nično vidljivost potopili skozi ožji del na vhodu. Takoj za tem se je voda zbistrila in jama razširila v cca. 2x4m velik rov. Polno življenja v celotni jami: ribe, kozice, postranice, jamski ježki in pa človekške ribice. Proteus plava vsepovsod, nekateri počivajo na poličkah ob robu jame. Jamski ježki se v kolonijah zadržujejo po stropu, po tleh, na stenah, nekaj jih lebdi po vodi. Po ogledu glavne linije zavijemo še v stranski rov, kjer je voda še bolj čista vendar smo kmalu na barih, na katerih smo se dogovorili da obračamo. Spet zaplavamo skozi živalski vrt proti izhodu. Nošnja opreme navzgor do avtomobila je ravno tako zapletena kot navzdol, ampak z pomočjo vrvi ni bilo kakšnih bolečih padcov. Nesrečo smo imeli le z kalno vodo, saj je dan prej padal dež.
Peljemo se nazaj proti Prijedoru in tam obrnemo za jezero Tomašica. Zapuščen odprti kop, napolnjen z vodo. Potapljamo se v gozdu, mimo smrek, grmičkov in ostalega ko naekrat močno zabobni. Voda je kar naekrat postala kalna, vendar nihče od nas ni temu posvečal posebne pozornosti. Meni se je zdelo da je nekdo iz tovornjaka stresel v jezero večje skale ki so se potem kotalile po robu. Voda ima okoli osem stopinj celzija na petnajstih metrih. Kmalu smo obrnili nazaj ven.
Ob pospravljanje opreme nazaj v avto pa je Miko dobil klic, če smo že iz jame in če je vse v redu, saj je bil v mestu potres 3,5 stopnje. Pa smo le predebatirali tisto ropotanje in kalno vodo. Menda tako kalne vode še ni bilo sta povedala lokalca. Nikjer pa ni dostopa da bi nekdo z tovornjakom strešal kamenje v jezero. In smo doživeli potres pod vodo. Sledila je večerja, v nekem lokalu v Prijedoru, kjer lokalci pojejo za mizo cel večer, same domače. Anžič je srečal kolege iz CZ ki so jim pomagali v poplavah in za konec nam je župan mesta plačal pojedino.
Tretji dan:
Kavica čez cesto in sestanek ekipe. Odpeljali smo se do potapljaškega centra BUK. Center da se reče, star prenovljen mlin, terasa in lokal ob reki Vrbas, spodaj velika garaža, dva čolna, društvena oprema ki jo imamo pri nas le posamezniki in pa servisni del. Zgoraj so prostori lokala, pisarna in predavalnica. Klubski avto, multivan T5, "razvita" Slovenija lahko o tem le sanja medtem ko se stiskamo po kleteh in bivših zakloniščih.
Odpeljali smo se proti Drvarju. Čez hribe in doline, mimo vojaškega vadbišča, visokih kraških polj, velikih pašnikov, planot in še vedno zaminiranih predeleov kjer stoji Titov voz. Seveda smo se ustavili v pekarni po burek. Nad mestom Drvar je čudovit razgled nad dolino. Vse v jesenkih barvah. Od tam se že vidi naša lokacija izvor Bastašice.
Od daleč se vidi stena in kotlina pod njo kjer izvira reka. Tam stoji hotel, ki je bil postavljen za obisk Tita enkrat in edinkrat pod desantu na Drvar. Hotel soji ob vodi, ima svojo elektrarno, vodo, v tem času sonca sicer ni...Na žalost vse zapuščeno. Lokalca sta šla na obisk k sosedom, midva pa sva si ogledala izvir.
Pripravili smo opremo in jo znosili do vhoda. Tukaj smo imeli več sreče z vodo, ampak tudi tokrat ni bila tako bistra kot ponavadi zaradi dežja v preteklih dneh. Ekipa Karst odyssey je v preteklih letih že raziskovala te jame nas pa je zanimalo kako izgleda brezno na koncu horizontalnega rova. Globji potopi tokrat niso prišli v poštev, saj smo prejšno noč sestankovali precej pozno. Jama ima lep širok in visok rov, ki se tam nekje na globini 20m vije, dokler se pod nami ne odpre brezno. Rob brezna je oster, lepo oblikovan in pada direktno navzdol. Na globini 40 metrov smo obrnili nazaj. Prejšnje raziskovanje je doprineslo globino 70m, kjer jama zavije nazaj gor in se nato opre suhi del kjer pada slap čez steno. Vendar brez CCR in ostale opreme je pot do tam nemogoča. Uživanje v dobri vidljivosti in lepi jami, vse do šetih metrov kjer je bilo nekaj deko postanka. Tam na vhodu je tok precej močan, na srečo v pravo smer. Potrebno se je le postaviti za pravo skalo in čakati da postanek mine z nekaj brcanja in objemanja skal. V tej jami proteusa za razliko od prejšnje ni. Linija pa je profesionalno postavljena. 
Med vožnjo nazaj smo se ustavili še v lovski koči na planoti pod goro, kjer je JNA imela postavljene veze za ves ta predel. Po dolgi vožnji nazaj smo dan zaključili z analizo v baru čez cesto.
Četrti dan:
Za dobro jutro porcija čevapov. Zanimivo jutro na robu mesta in spoznavanje novi ljudi z istimi interesi. Nato pa ogled kanjona Vrbasa in slapov Krupe. Mrzla svinjina za malico v gostilni kjer je točeno pivo eno samo marko, natakarica pa sredi podeželja spedenana kot naše dekline v soboto zvečer na kateri od ljubljanskih fensijad. Nadlegujejo jo seveda lokalni pijanček ob zvokih televizijske oddaje zvezde granda:) Iz gostilne pa dober razgled na Kameni most. Na slapovih Krupe stojijo majhni leseni mlini kjer vam prodajajo moko vseh vrst. Ob robu pa so postavljene luksuzne hiše. Kanjon Vrbasa ima lepe stene in polno jamskih vhodov. Nedolgo nazaj so avstrijski frikoti napeli vrvi čez sotesko, nekdo se je sprehodil čez, menda so spali v vrečah na vrvi...Zanimiv in lep konec nedaleč od mesta. Zvečer smo ponovno sestankovali v sosednjem baru. 
V nedeljo zjutraj smo se poslovili in odpeljali proti domu. Gostoljubje na visokem nivoju, odlična, hrana, prijazni ljudje in veliko lepih skritih kotičkov.
Mogoče uspe še kak video iz obeh jam.
Lep pozdrav!
