Bolgarija
Ni ravno dežela kamor greš na počitnice, vsaj ta del države ki meji z Srbijo. Par stvari ki jih je dobro vedeti ob obisku te evropske dežele.
Ko z glavo odkimaš pomeni: Da
Ko prikimaš pomeni: Ne
Vinjeto za ceste rabiš tudi v hribovitih koncih kjer cesta izgleda kot izkop za hišo.
Ne upoštevajte hitrostnih omejitev, ampak vozite vsaj 30 km na uro manj, sicer boste na avtocesti ob podvozje.
Hrano v gostilnah naročite vsaj trikrat in potem močno upajte da jo prinesejo.
Hrana je res poceni, vendar se bolj splača v najdražjo gostilno, tam skoraj sigurno dobiš kar si naročil.
Po glavnem mestu Sofia ja najhitreje, najceneje in najbolj orientacijsko primerno iti z metrojem.
Nazaj grede se ustavite v Srbiji in se dobro najejte da popravite okus za nazaj.
Seveda potrebujte lokalca ki vam bom pokazal kam in kdaj... Za nas sta skrbela Hitri Jebač aka. Krasimir Kolevski in Tihi Jebač aka. Nikola Donchev. Hvala in upam da prideta v naše konce da vrnemo uslugo!
Smo se odpeljali v Bolgarijo, na ECRA meeting. ECRA je evropsko združenje jamarskih reševalnih služb. Marko je šel na sestanke, midva z Anžičom pa potapljat po jamah in pokazat kaj smo poštudirali v JRS z reševanjem izza sifonov. Še robo nisem dobro posušil iz odprave v BIH pa sva z Markotom že hitela nazaj dol po Balkanu in pobrala Anžiča ki so ga postavili ven iz kombija ko so se vračali in vaje pri meji z Bosno. Da smo lažje preživeli pri del vožnje nas je kolega Matija spotoma povabil v Beograd na porcijo čevapov.
Vožnja kar traja in traja, sploh ko se znoči in se nekje v Srbiji na meji z Bolgarijo konča avtocesta. Vsaj tako je izgledalo, pa smo šli po nekem obvozu tri ure v božjomater. Ko smo se vračali domov so nam zaupali da avtocesta obstaja le da ta ni vrisana v zemljevide in da še niso zamenjali stare table ob cesti. Čez mejo vse gladko, kupiš vinjeto ki velja za vožnjo po vseh cestah. Na to nas je opozorila tabla sredi ničesar. Prav tako je prepovedano gasiti požare, jesti in piti pa tudi fleksarce ne smeš uporabiti ko točiš gorivo. Kdo bi si mislil?
Na koncu smo našli lokacijo kjer naj bi prespali dve noči. Stara obmejna vojaška postojanka, kjer so že 50 let nazaj odklopili elektriko in razbili kar se je dalo je od zadnje vasi kar precej oddaljena, cesta pa za terenska vozila. JRS kombi je škripal tudi povsod tam kjer prej še ni, sploh ponoči ko smo se vsi trije stiskali po sedežih, armaturi in do vrha naloženem prtljažniku zaradi nepopolnih informacij o prenočevanju. Zjutraj so nas zbudili konji, krave, psi in prašiči ki so delali obhod malo pred obmejno policijo.
Vaja v jami ki naj bi bila suha je bila vse drugo kot to. Imajo pa lep apnenec črne barve kamor sidrišče v kakršni koli obliki ne gre. Naslednje dni smo spali bolj kulturno v domu njihovega rdečega križa. Pri njih je rdeči križ kot naša CZ, veliko organizacije kjer se veliko govori in minimalno dela, razen tistih ki so tam prostovoljno: reševalci taki in drugačni.
Potapljali smo se v dveh jamah, v prvi kar dvakrat, ker tretje lokacije na žalost ni. Duscnika jama je odlična za kratek potop, polna življenja in dostop je ravno tako nezahteven. Po potopu še na drugi lokaciji smo se odločili da bo prva bolj primerna za končno vajo in tu smo tudi izvedli prikaz reševanja izza sifona zadnji dan.
Zlatna Panega je ime drugega sifona oziroma kraškega izvira. Tam sva se malo zamudila v jezeru z iskanjem vhoda v jamo in po nekaj borbe z tokom preplavala recimo da polovico jame. Razmere niso kaj prida, kljub močnemu toku je voda precej motna.
Med tednom so potekale razne razprave, sestanki, pohod na najvišji vrh ki ni uspel in ogled glavnega mesta Sofia. Priporočam tistim ki vam je všeč urbani turizem in šetkanje po ulicah. Sam sem po dveh urah obupal in se prepustil čredi ter čakal da bo trpljenje minilo.
Prikazno vajo smo v mednarodni potapljaški zasedbi izvedli kar se je le dobro dalo. Prišli jo jih celo posnet v jamo, povprašat kaj počnejo in jih poslikat. Pri nas se to dogaja le pred jamo. Vsi skupaj smo se potrudili da je ponesrečenec šel v sifon in nazaj ven živ in zdrav. Proti vajam ki smo jih izvajali pri nas in poleti v BIH je bila ta nekoliko bolj zahtevna. Manjši prostori, slaba oz. ničelna vidljivost, nepoznavanje so-reševalcev in tehnike...
Pa smo le prišli do zadnjega večera, zaključne zabave in točke kjer se vsi malo sprostijo. Tako spoznaš ljudi z drugačne plati, se malo bolj povežeš, podebatiraš o vsakodnevnih stvareh in potem glasba in kakšen kozarček naredita svoje. Ker smo planirali oditi nazaj domov neko normalno uro zjutraj si nismo privoščili poznega popivanja. Se je le naslednji dan izkazalo da je bila odločitev na mestu. Saj smo kljub zgodnjemu štartu prišli domov okoli desete ure zvečer. Je pa res da smo se ustavili v Srbiji in si privoščili konkretno kosilo.
