Stol na lepo nedeljo

Lepo vreme, v Kropi sicer tema/senca/zima/depresija, in gremo zato peš na Vodice kjer toliko bolj občudujemo in častimo sončne žarke. Pes je kot zmeraj naredil vsaj trikrat toliko višincev kot mi, in na vrhu srečal svojo sestrico iz legla. Super nedelja, igranje psov in polno ljudi na vodiški planini. Ni hudič da nebi na tak lep dan šlo kaj narobe v hribih. Pa je piskalo: prvič za neko izgubljeno osebo v Dragi, pa na vrat na nos letim v dolino, kar do doma znese minimalno 20minut, pa še ruzok z grs opremo sem iskal po garaži. Med vožnjo čez Lancovo pa zapiska še enkrat: STOL. Na srečo skoraj do vrha z helikopterjem, kar je vse skupaj olajšalo za 99% . Medinski ruzok poleg svojega z opremo, ni ravno lahek, zato noge pod vrhom ne dajo več veliko od sebe, večino bencina je šlo že iz Vodic navzdol. Pa srečno vse skupaj uredimo, z premajhmo ekipo in pomankljivo opremo. Helikopter odpelje medicino in poškodovanca v bolnico mi pa smo uživali zadnje sonče žarke. Sonce je počasi padalo za Jelovico in na Stolu se je zjasnilo. V dolino je že padel mrak hribi pa so imeli lepo oranžno svetlobo. Pa smo dočakali prevoz v dolino ravno preden je sonce zašlo tudi na Stolu. Veseli prevoza smo uživali v poletu do Lesc.

Krupajsko vrelo, Srbija

Sprva je bilo planirano da greva k kolegom v Bosno, kjer smo se potapljali prejšnjo rundo, vendar smo zaradi slabega vremena in posledično slabe vidljivosti v jami to prestavili za nedoločen čas. Pa se je Anžič hitro dogovoril za Krupajsko vrelo v Srbiji.

Malo več vožnje naj bi bilo, in pa lepa jama. Pa smo se v petek "po šihtu" dobili v Kranju. Lavtar še v srajci iz službe in Anžič direktno iz velenjskega jezera. Še otroške sedeže smo odložili spotoma proti Ljubljani ker smo pobrali še Srketa v Tivoliju. Mimogrede smo si ogledali ravnokar prižgane lučke, ko smo drveli v največji gužvi skozi mesto. V temi smo si ogledali vso pokrajino(res odlični razgledi) do naše lokacije še dve uri naprej od Beograda.

                                               


Prispeli smo okoli pol druge ure ponoči. Mitja nas je pričakal v našem hotelu/apartmaju/luksuzu in skupaj smo odprli pivo in ga srkali do druge ure zjutraj. Apartmaji so v gostišču poleg zajetja tople vode iz naravnega vrelca. Mimo zajetja teče potok in izvira mimo mlina za katerem je ob strani še ribogojnica. Na koncu dolinice izvira potok Krupaja, pod skalno steno na koncu zajetja kjer je vhod v jamo. Kristalno čista voda, z zelenimi odtenki in sivim skalnim vhodom v jamo.

Nekaj zelenja je v jezercu, ki skrbi za lepšo barvitost med potop v jami, saj me plavanjem do vhoda sigurno zapneš kakšno travo ki po potem odmotavaš iz sebe v jami. 

Zjutraj smo bili postreženi z zajtrkom in kavico, prav tako za kosilo ko so nam spekli ribe. Zvečer pripravili večerjo in zadnji dan spet zajtrk pred potopom. Pred hišo je polno scrklanih živali, edino dva racmana ki se sprehajat okoli zajetja tople vode nista za v naročje. 

Pri potop smo zagnali v jamo do globine 40m in si jo na hitro ogledali. Jeklenke smo polnili z kompresorjem na parkingu pred hišo. Popoldan smo si ogledali še vse stranske rove in prehode. Anžič pa je poskusil iti malo globje v glavnem rovu.

Zadnji dan smo zjutraj naredili še en potop, ki je bil po mnenju vseh najlepši. Potopili smo se do suhega dela, in v drugi prehod iz velike sobe v glavni rov ki gre do globine 130m. Med dvigom smo pljuskali kot vesele ribice od navdušenja nad jamo. Posneli smo nekaj fotografij in se odpravili ven. Kot se spodobi za konec novembra, smo sva Srke in jaz skočila še v prijetno toplo vodo pred hišo. Potem pa še pod tuš ker zajetje izvez sezone ni očiščeno in vonj ni ravno prijeten.

Lokalcem smo se zahvalili za gostoljublje, plačali smešno nizko ceno za prehrano in prenočišče in se odpeljali po ovinkasti cesti proti Beogradu. Takoče vse do mejnega prehoda kjer smo zapravili več kot eno uro časa v koloni. Vožnja proti domu je bila kasneje bolj turobna, zaradi dežja in slabih razmer na cesti. Pa smo se na večer okoli dvajsete ure v Kranju odpeljali vsak po v svoje konce.

Spodaj si lahko ogledate še fotografije iz jame, kakšna je celo dobra za razmere v jami pod vodo. Seveda pa to niso jame kot jih vidite na fotografijah national geographica kjer je vidljivost kot v bazenu, po možnosti ima voda več kot petindvajset stopinj in vsak v roki reflektor.

Lep pozdrav!