Ogled
Vodostaji po slovenskih rekah so precej nizki, pa smo se odločili da si ogledamo vodostaj sifona v izviru Soče. Večkrat smo že obiskali omenjen sifon v normalnem poletnem nivoju vode in prebirali zapisnike iz preteklih raziskovalnih akcij. Za prvo akcijo smo vzeli le osebno jamarsko opremo, nabijalni komplet, merilni komplet in nekaj vrvi. Namen je bil da se jama pomeri in izriše pravilno in odda zapisnik ki dejansko prikazuje jamo in ne le neke okvirne načrte, kakršni so (vsi razen enega ki ga je risal Potočnik I.) v katastru jam JZS. Erik, Erazem in Gašper smo se odpravili čez Vršič na drugo stran do izvira Soče. Na vhodu smo za sidrišča uporabili kar nabite kline in jeklenico. Ob spustu smo "počistili" kamenje oziroma prodnike ki so čakali na robu. Spust do prve stopnje, kjer je vidno da voda v smeri Jug pronica skozi skalovje ob višjih vodostajih. Tu se najde nekaj vej in drobir. Od te točke do vrha stropa je 14 metrov. Poševno se spušča jama do ožjega dela. Na tem mestu je zataknjen večji balvan, in v višini tega smo ob prehodu navrtali sidrišče. Pod njim spet prostor in manjši nakazan tunel v smeri Jug kjer zopet najdemo nekaj vej, drobir in pa stare jugoslovanske kovance. Tudi klin ki je služil kot stopnica zunaj na poti do izvira. Od tu se spet nadaljuje v smeri Sever. Manjša stopnja do zataknjenih skal v prelomu in tokrat smo na tej točki naleteli na vodo, globina - 22 metrov. Od tu je prehod v sifon v smeri Jug in v smeri Sever. Oboje nič kaj prijetno na prvi pogled. Vendar ob analizi smo se odločili da naslednjič poskusimo z potopom. Izmerili smo jamo in se podali nazaj ven z upi v napredovanje naslednjič.
6.1.2017
Potop v sifon
Nekaj dni za ogledom smo se zbrali zjutraj v Lescah in se v zasedbi: Davo, Katja, Bušman, Erik, Erazem in Gašper odpeljali čez hribe do izvira Soče. Opremo smo razdelili po nahrbtnikih in se sprehodili do vhoda. Zunanja ekipa naj bi poskrbela za toplo pijačo in zavetje na vhodu. Erik je Katjo in Davota peljal v jamo, z Erazmom pa sva zunaj pripravila opremo in se oblekla za v jamo. Pri -10 stopinjah celzija je bilo čakanje na menjavo ekipe pred jamo precej naporno. V jamo smo se nato z opremo spustili Erazem, Erik in Gašper. Tokrat je vodostaj padel na globino - 25 metrov. Prvi poskus je bil v ožini na Severni strani. Poskusili smo z dvema jeklenkama, nato samo z eno, potem pa še brez, pa ni in ni šlo. Prelom je preozek za prehod pod vodo. Poskusili smo še v ožini na Jugu. Tukaj je bila voda na idealnem nivoju, slabe tri metre poševne ožine in nato sifon. Po prelomu dovolj prostora v širino pa tudi malo bolje kot v prejšnjem prehodu. Erazme mi je podal eno jeklenko ki sem si jo pripel na levo stran in se nato premaknil nekoliko v levo da mi je podal še desno. V smeri preloma je bilo dovolj prostora, širina pa je bila do globine nekje 10 metrov enaka. Šele tam sem se lahko obrnil v smer preloma in posvetil po jami. Med tem se mi je ugasnila še luč na čeladi ampak v ožini nisem mogel z roko do čelade da bi jo prižgal nazaj, je bilo lažje iz žepa potegniti rezervo. Na točki ko se prelom nekoliko razširi jama še vedno poševno pada. Ob pogledu nazaj je v smeri Jug naloženih nekaj skal kjer so se nabrali prodniki tako da so kot nekakšne manjše police. Skale ki ločujejo prehod v Južni in Severni ožini so nekje na višini petih metrov od dna. Jama spet poteka v smeri Sever. Erazem je kasneje dodal da se mehurčki dvigajo med skalami in nato v Severni ožini. Plaval sem nekaj metrov v smeri preloma do globine 16 metrov. Dno je prodnato, lepe bele barve, prav tako se stene svetijo v beli. Tam je bilo opaziti star jeklen izbijač ki je bi verjetno odvržen v jamo med izdelovanjem poti do vhoda. Tam posvetim naprej, vidi se le skala na dnu, in modra barva ki se v daljavi obarva črno. Obetavno, da nebi šlo kaj narobe se tukaj obrnem nazaj ven, saj me je le malo skrbelo kako bo šlo skozi ožino nazaj ven na suh del. Pa že precej časa je minilo odkar smo se spustili v jamo. Zunanja ekipa pa je stala zunaj na mrazu in vetru. Dvig v sifonu skozi ožino ni delal večji težav, jeklenke so se ob strani večkrat zataknile ampak se je vse dalo rešiti. Nato smo vse skupaj ponovili v obratnem vrstnem redu proti izhodu. Temperatura vode ja bila 6.5 stopinj celzija, potop pa je trajal dobrih 10 minut. Na vhodu nas je čakalo lepo vreme, vendar mrzle temperature niso popustile. Prijeten vetrič je bril po prelomu dol iz hribov in v trenutku je bila vsa oprema na meni zmrznjena. Hitro smo se preoblekli na soncu, vendar ni kaj dosti pomagalo, takoj ko sem odložil obleko iz sebe je zamrznila in ni šlo drugače kot da jo nesem na ramah do avta. Davo pa je med tem zabaval turiste na parkirišču pred avtomobilom ko je iskal ključe da bi prišel do dodatnih oblačil. 
1.2. 2017
Potop v sifonu ob nizkem vodostaju
Lokalni nadzornik TNP je tolminske jamarje obvestil da je vodostaj precej nizek in da ga zanima kaj se dogaja v jami. Kljub prijavi TNP da raziskujemo v jami, informacija ni prišla do njega. Tolminci so v nedeljo šli v jamo na ogled in sporočili razmere. V torek smo z manjšo okrnjeno ekipo šli v izvidnico z namenom ogleda sifonskega dela za morebitni potop z dodatnim potapljačem v četrtek. Pred jamo si bile razmere precej snežne. Davo, Katja, Erik in Bušman so pomagali pri transportu opreme do vhoda. Bušman je postavil bazo in skrbel za toplino pred jamo. Medtem smo pogrešili še nekaj opreme, za kar je poskrbela Katja z dodatnim sprehodom do kombija. Erik je opremil jamo in s seboj vzel že nekaj potapljaške opreme. Ko je prišel nazaj do vhoda sva skupaj prenesla vso potapljaško opremo in dodatno vrv za prehod preko ožine do sifona. Tam kjer smo izvedli prehod do sifona zadnjič, tokrat ni šlo, voda je bila cca. pet metrov nižje, skale po stropnem delu pa nevarno naložene. Pa sva poskusila z prehodom na Severu, kjer smo ob prejšnji akciji poskušali z potopom. Ožina je komaj dovoljevala spust veliki rdeče prasice, pa še to v pomočjo. Ventil na suhi obleki je na prsnem delu zelo trpel ob prehodu. Čelada seveda obrnjena na stran, brez odvečne opreme na pasu. Opremo sva spustili da prve police, od tam počasi na drugi in nato še tri metre do nivoja vode. Vse z varovanjem na vrvi poleg kaminskega plezanje navzdol. Voda je mirna, ni čutiti pretoka. Sifon pa ozek a malo več prostora v smeri Sever-Jug. Erik je počasi spuščal opremo do mene tako da sem jo sproti pripenjal nase. Veliko stage jeklenko pa sva spustila z vrvjo iz vhodnega dela ki meri okoli šestdeset metrov direktno na dno kot backup. Spust z sidemount konfiguracijo brez jopiča direktno na jamarski pas, po prelomu Sever-Jug direktno navzdol do globine šestnajst metrov. Tam se lahko obrnemo v smer preloma, ampak le nekaj metrov naprej do velike luske zataknjene med prelom. Tam je potrebno zopet obrniti telo na stran in se potegniti čez skalo. Pokazale so se težave z regulatorji, na srečo pa se je tudi prelom za to lusko toliko zožal da tudi ob z obračanjem ni šlo več skozi. Za prehodom se vidi spet večji prostor v prelomu. Strop se počasi spušča na dno, na dnu pa so večje skale. Prehoda v katerokoli smer ni bilo videti. Ob zanimivem obratu med prelomom nazaj so že mehurčki iz stropa sprožili osipanje belega prahu. Dvig med prelomom navzgor je predstavljal nekaj težav z zatikanjem jeklenk. Erik mi je nato potegnil vso opremo do prve police in nato sva si podajala vse skupaj do izhoda. Zaradi ožine je bil transport precej utrujajoč, a ekipa na vhodu je poskrbela za dobro vzdušje ob vrnitvi. Med akcijo je zapadlo nekaj deset centimetrov svežega snega, a smo uspeli čez Vršič. Na drugi strani pa je zimska pravljica izginali v dežju.
